V začetku tedna smo v organizaciji našega kluba Maksa Perca in PVD Sever Maribor za člane organizirali ogled taborišča za vojne ujetnike v Melju v Mariboru. V mrzlem jutru se nas je zbralo kar lepo število. Sprejela nas je sodelavka MRC Maribor, ki upravlja z muzejem. Popeljala nas je po razstavi, kjer smo izvedeli mnogo pretresljivih podrobnosti o človeka nevrednem življenju v taborišču, predvsem za ruske ujetnike.
Izvedeli smo da je
Stalag XVIII bilo nacistično ujetniško taborišče za internacijo zajetih vojakov, oficirjev in podoficirjev iz zahodne zavezniške koalicije in Sovjetske zveze. Ustanovljeno je bilo 1. junija 1941 na širšem območju carinskega skladišča Kraljevine Jugoslavije za skladiščenje žita in vojašnice v u v okupiranem Mariboru. Stalag XVIII D je formalno deloval do začetka oktobra 1942.
Prvotno je bil namenjen ujetništvu zajetih zahodno zavezniških vojakov, v glavnem Francozov, Britancev, Grkov, Avstralcev, Novozelandcev in Jugoslovanov. Slednji so spadali pod določila Ženevske konvencije o ravnanju z vojnimi ujetniki (1929) in so bili pri Rdečem križu vpisani v register vojnih ujetnikov. Po operaciji Barbarossa je bil obstoječemu taboriščnemu kompleksu dodan popolnoma ločen in izoliran del taboriščnega kompleksa za sovjetske vojne ujetnike.
Največ jih je v Stalagu XVIII D umrlo med jesenjo 1941 in pomladjo 1942, ko je v Melju umrlo nekaj tisoč (po raznih virih preko 5000) rdečearmejcev. Svoj mir so našli na frančiškanskem pokopališču na Pobrežju, kjer so pokopani.
Navadni vojaki so morali opravljati prisilno delo v mariborskih in okoliških tovarnah. Sodelovali so pri gradbenih delih, obnovi cest in železnic ter pomagali odstranjevati ruševine in neaktivirane bombe. Zahodno zavezniški vojaki so živeli pod boljšimi pogoji.
Sovjetski vojaki niso bili zaščiteni od humanitarnih organizacij so bili prisiljeni bivati v ograjenem, zastraženem in ožičenem delu taboriščnega kompleksa, katerega namen je bil njihovo uničenje. V Maribor prispeli v prenatrpanih plombiranih živinskih vagonih tovornih vlakov. Ob prihodu so bili izstradani in premraženi ter v zelo slabem fizičnem in zdravstvenem stanju saj je njihova pot trajala tudi 14 dni. Številni so umrli že med transportom. V taborišču pa jih je večina zaradi lakote, bolezni, maltretiranja in tudi mrazu umrla.
Po ogledu razstave smo odšli v zgornje prostore centra, kjer je naš viši sodelavec Drago Pipuš pripravil predstavitev svojega poletnega podviga. V avgustu je namreč prehodil pot iz taborišča v Melju rešenih zahodnozavezniških vojakov. Ta dobro organiziran pobeg je bil edinstven v tistem času, saj so sredi vojne vihre uspeli iz Štajerske pa do Bele krajine partizani pripeljati skoraj sto ujetnikov. Ko so prispeli na osvobojeno ozemlje so jih od tam odpeljali z letalom v Italijo v Bari.
In to pot je naš kolega letos v vročem avgustu prehodil v nekaj etapah peš in naredil okoli 300 kilometrov. Z zanimanjem smo poslušali njegov opis poti obogaten s čudovitimi posnetki, ki jih je spotoma naredi. Opisal nam je tudi dogodke, ko se je kaj zalomilo, ker so ponekod poti bolj slabo označene, a je vztrajal do konca in opravil res hvalevreden podvig.
Ker pa je bil kakor bi mi Štajerci rekli v »švungu«, je jeseni prehodi še pot XIV. Divizije. Zanimiva predstavitev poti in opis krajev, vzponov na hribe in po drugi strani spet dol, tako, da smo že mi čutili kilometre v nogah.
Po končani prireditvi smo še nekaj časa ostali v prijetnem druženju in še Draga kaj povprašali. Sprašujemo pa se kam bo jo mahnil naslednjič.
Predsednik našega kluba Mirko Ploj ter društva Sever Rafael Viltužnik, sta se zahvalila g. Izi za vodenje, Dragu pa za predstavitev poti.
Zapis in foto: Tanja Koren Trinko
