Bela krajina

Slovenija – zelena dežela, ujeta med gorami Avstrije in Italije ter ravnino Madžarske in modrim Jadranskim morjem. Na JV Slovenije, ob »vznožju« kočevskih gozdov in Gorjancev ter v »krilu« reke Kolpe se razprostira Bela krajina. Kraška pokrajina s ponikalnimi vodotoki, globokimi vrtačami, steljniki in vinorodnimi goricami. Bele breze in bela narodna noša so njen razpoznavni znak.

Belokranjci so marljivi in gostoljubni. Ponosni so na bogato preteklost in kulturno dediščino, zato jo s spoštovanjem prenašajo iz roda v rod. Popotnika povsod prijazno sprejmejo, zato smo se 12.10.2019 odpravili na strokovno ekskurzijo na Dolenjsko in Belo krajino.

Ob prihodu smo se odpravili do reke Krke, kjer smo se po njej z Rudolfovim splavom popeljali pod štirimi mostovi. Na splavu pa nas je skozi zgodovino mesta in kraja popeljala muza slovenskega pesništva Primičeva Julija. Na splavu je bil tudi splavarski krst.

Pot smo nadaljevali preko prelaza Gorjanci v smeri Semiča in naprej do največjega belokranjskega izvira Krupa. Prijetno naravno okolje, smaragdno zelena barva izvira in reke Krupe poboža oko in dušo. 

Od tod smo se odpeljali proti Metliki in se med potjo ustavili pri vasi Otok, kjer smo si ogledali spomenik – avion, spomin na čase II. sv. vojne.

Pot smo nadaljevali do Metlike, kjer smo vstopili v metliški grad, kjer domuje Belokranjski muzej. Ogledali smo si kratek film o Beli krajini in stalno zbirko, ki prikazuje življenje Belokranjcev od pradavnine do sredine 20. stol.

Ob grajskem poslopju je Slovenski gasilski muzej dr. Branka Božiča, ki s svojo bogato zbirko prikazuje zgodovinsko dediščino in obširno dejavnost gasilstva od začetkov do današnjih dni. V Metliki je bila namreč ustanovljena prva požarna bramba na Slovenskem in letos praznujemo 150 let od ustanovite.

Naš naslednji cilj je bila belokranjska vas Radovica. Vstopili smo v prostore nekdanje osnovne šole in obiskali OŠ Brihtna glava. Prisostvovali smo zanimivi šolski uri v učilnici, ki je urejena v stilu učilnic petdesetih -šestdesetih let prejšnjega stoletja. V času trajanja šolske ure smo na duhovit, zanimiv in pester način spoznavali Belo krajino in to s pomočjo »stroge« tovarišice učiteljice, ki prisega na palico in ostale strokovne vzgojne prijeme. Na koncu šolske smo prejeli IZPRIČEVALO kot dokaz, da smo osvojili osnovno znanje o deželici med Gorjanci in reko Kolpo. Učiteljica je ocenila tudi naše vedenje (klečanje v kotu na koruzi ). Idejno zasnovo za šolsko uro je podal Toni Gašperič.